Vse je v odnosih....

Ne obstaja nič, kar je dobro ali slabo,
z mišljenjem to ustvarjamo.

(Shakespeare v Hamletu)

Pride trenutek, ko bi želel z vsemi deliti; zakaj si tako nasmejan, srečen...ali pa tudi ne... zato, ker bi ga želel imeti samo zase in za dolgo. Malo manj razmišljaš, ali bi sploh kaj govoril o tem, ko si nesrečen, razočaran, ko se zdi, da ne gre nič kot bi moralo iti...ker nebi želel užalostiti in obremeniti tistih, ki so ti blizu in jim je mar zate. A preprosto včasih čutiš, da moraš, da lahko preživiš in Oni to razumejo. Vem, pride in gre...In nenazadnje sonček še nikoli ni ostal za oblaki. Zato tudi nikoli ne obupam in ostanem zaupljiva vase.

Predvsem, ker se zavedam, da do vsega tega prihaja zaradi nezadovoljujočih odnosov, ki so hrati srž nesrečnih, sem za vas pripravila nekaj spodnjih vrstic...Ker vas mam rada.

Osnovno gibalo vsega človekovega početja, ki kreira vse naše življenje, je odnos. Z odnosom nam je v davnini bilo omogočeno, da smo se kot človeška vrsta razvili do te stopnje na kateri smo danes. V njem smo razvili: številne možnosti, ki jih kot ljudje imamo in nas ločijo od drugih živalskih vrst, svojo inteligenco, svoj duhovni in moralni svet, vrednote, sposobnost empatičnega vživljanja itn.

Smo socialna bitja in kot družba, drug brez drugega ne preživimo. Značilno za nas je, da živimo v skupnostih, povezani drug z drugim in ne drug mimo drugega. Ne moremo govoriti o zadovoljevanju človekovih potreb in posledično dolgotrajni sreči, ne da bi govorili o odnosu, kajti v odnosu človek potrebe zadovoljuje. Znotraj odnosa uresničujemo: vse svoje potrebe, v njem razvijamo svoj svet kakovosti (svojo osebnost) in ga v skladu z lastnim razvojem in duhovno rastjo tam tudi spreminjamo, dopolnjujemo, tam usklajujemo svoja pričakovanja s pričakovanji drugih.

Kadar smo navdušeni nad nečim, ko smo razočarani ali nesrečni, želimo ta občutja sporočiti ali celo deliti z drugimi: s partnerjem, starši, otroci, prijatelji.

Odnos je prostor, kjer se neprestano srečujemo, združujemo, povezujemo, rastemo, osrečujemo, se pa tudi razdvajamo, razhajamo oz. razidemo, sovražimo, preziramo, ignoriramo… Odnos je torej na nek način bistvo našega bivanja in tako ali drugače zaznamuje vse naše življenje.

Dober odnos je odnos, v katerega vstopamo prostovoljno, po lastni izbiri in brez vsake prisile. Je pogoj za dobro sodelovanje in bistvo človeškega zadovoljstva. Temelji na zaupanju in razumevanju. Vzpostavljen je kadar se počutimo enakovredne. Tak odnos je prijateljski, partnerski; ko v njem drug drugega spoštujemo in upoštevamo.

V vseh medčloveških odnosih obstajajo tudi spopadi, soočenja. Spopad v medčloveških odnosih pomeni se usklajevati in razumeti zaznavo drug drugega. Naše zaznave so naši sodniki in z njimi si ustvarjamo svojo realnost. Pri vsem tem, pa je v odnosih nekaj jasno.

Pravi test ljubezni, ki jo čutite do svojih, je v vašem ravnanju z njimi, ne takrat, ko gre gladko, ampak takrat, ko se znajdete v konfliktu, kajti v času težav je bolj kot karkoli in nujno potrebna vaša ljubezen.