sobota, 12. januar 2008

Post o opojnosti, post za Saško...

...Težko bi rekla, da ga sploh ne poznam, ker sem že full slišala o njem. Še težje bi rekla, da ga nisem vsaj malo poskusila, ker sem sodelovala s podjetjem, ki nosi njegovo ime (Absint d.o.o.) in poznam Sashko, ki znotraj njega ustvarja čudovite designe ;-) Ja, ona je Ekstravaganci dala zunanjo podobo, obliko, za kar se ji še nisem uspela zahvaliti in njej namenjam ta post oziroma sprehod skozi zgodbo absinta... Aja, bi pa 1x vseen res rada probala absint, sej sam čist en mjčk'n ;-)
Tkole zgleda postrežba na klasičen boemski način. Najprej se žličko sladkorja namoči v absint in prižge, da se sladkor karamelizira. Potem se žličko zameša v kozarec z absintom in doda enako količino vode. Motna zeleno rumena pijača je tako nared.
.
Absint - afrodiziak za dušo

V njegovi zlati dobi so to močno alkoholno pijačo nekateri uvrščali med droge, narkotike ali halucinogene snovi. V zmernih količinah je bil povezan z inspiracijo, novimi pogledi, idejami in enkratnimi občutki, ki so navdihovali umetnike in njihova dela. Občutki po pitju so različni glede na stopnjo intoksikacije oz. zastrupitve s tujonom, aktivno substanco pelina, ki so jo odkrili konec 19. stoletja. Vsebujejo ga različne rastline, imenuje pa se po sredozemskem iglavcu, beli cedri, Thuja occidentalis. Čeprav je bil absint prepovedan tudi zaradi te strupene komponente eteričnega olja pelina, se še vedno uporablja pri izdelavi vermuta in raznih grenčic. Tujon je terpen, enako kot je terpen tudi aktivna sestavina kanabisa... Opa! Pijača mamilo? Vam pravim, da bi blo vredno poskusiti.

Legenda

Čeprav je doživel absint na začetku 20. stoletja klavrn konec, se je njegova zgodba začela precej drugače. V antiki je bil pravi pelin - artemisia absinthium - znan kot ena najbolj zdravilnih rastlin. Prvi zapisi pa segajo že v leto 1600 pr. n. š., ko pelin omenja zapis na egipčanskem papirusu. Priporočali so ga kot poživilo, razkužilo, kot zdravilo za mrzlico in menstrualne bolečine. Pitagora je bil prepričan, da pelin, namočen v vino, lajša rojevanje, Hipokrat pa ga je priporočal tudi za slabokrvnost in revmatičnost. Rimski naravoslovec Plinij je verjel, da je dober za želodec in prebavo nasploh. V prvem stoletju n. š. ga je poimenoval absinthium in dodal, da je bilo običajno, da ga je zmagovalec na konjskih dirkah spil glaž. To ga je opomnilo, da ima tudi slava grenko plat. V 17. stoletju so ga predpisovali za razne bolezni in želodčne težave, pili pa so ga tudi kot eliksir mladosti in kot zdravilo za slab zadah.

Skozi stoletja je ta pijača presegla okvir grenkega zdravila in neodvisne destilarne so začele proizvodnjo za širšo uporabo. Moderni absint je izumil francoski zdravnik Pierre Ordinaire, ki je zbežal pred francosko revolucijo v Couvet, majhno vas v zahodni Švici. Na svojih potepih s konjem je našel divji pelin. Kot večina podeželskih zdravnikov je sam pripravljal zdravila in bil seznanjen z antično uporabo pelina. Njegov močan alkoholni napitek je bil lokalno znan kot tonik. Postal je popularen kot zdravilo za vse tegobe, bolezni, poimenovan La Fee Verte. Pred smrtjo je svoj skrivni recept dal norima sestrama Henriod iz Couveta, ti sta ga zapustili Francozu Dubieju, ki je bil stric Pernoda, očeta slavnega francoskega absinta.

Za dodatno reklamo so poskrbeli francoski vojaki v kolonialnih vojnah Severne Afrike. Pili so ga proti malariji, mrzlici in z njim uničevali bakterije v vodi. Po slavni zmagi v vojni je pitje absinta dobilo svoj čar in dostojanstvo. Navada se je kmalu razširila med civilno prebivalstvo in zlata doba se je začela. Po revolucijah leta 1848 je poleg opere in visoko razredne prostitucije pitje absinta zajelo vse meščanstvo. Pili so ga kot aperitiv in v t. i. zeleni uri, od pete do sedme popoldne, se je njegov vonj širil po ulicah Pariza. Kot prijeten obred ob koncu delovnega dne je bilo pitje absinta v tistem obdobju še spoštljivo, po en kozarček na dan. Buržujski ljubitelji, ki so želeli kakšen kozarec več, so ugled obdržali tako, da so se selili iz bara v bar, obenem pa postajali odvisni. Nova stimulativna alkoholna pijača je kmalu pritegnila umetnike in boeme, ženske in na koncu delovne množice. Boemi so bili že od vsega začetka povezani z absintom. Stalno pod stresom, ali bodo končali kot slavni akademiki ali pa v kakšnem zavetišču, so potrebovali hitro in učinkovito sprostitev. Delo in razvrat ponoči, obdobja revščine in obdobja gostij, sifilis, vzponi in padci eksistenc brez doma. Potem ko so odšli iz zastavljalnice, so našli tolažbo v kozarcu absinta. Prava pijača za intelektualce, umetnike, za vse vrste karier. Absint je bil zelenooka muza. Iz nje so črpali genialnost tisti, ki je sami niso imeli, tisti pa, ki so bili nadarjeni, so jo s pitjem izgubili. Na drugi strani so se izboljšale delovne razmere proletariata. Višje plače in krajši delovni čas so jim omogočili pogostejše obiskovanje lokalov. Poleg tega je cena absintu, ki je bil v začetku draga elegantna pijača, počasi padla pod ceno vina.

Pitje absinta, ki ponuja poleg veselega in vedrega razpoloženja tudi izostreno zaznavanje, žal pri rednem uživanju povzroči odvisnost. Leta 1850 so jo poimenovali absintizem, čuden sindrom, pri katerem so bili zasvojenci zmedeni, mentalno počasni in nagnjeni k paranoji. Doživljali so tudi grozne halucinacije. Poleg tega da absint vsebuje enkrat več alkohola kot druge alkoholne pijače, je bil glavni osumljenec za slabe učinke pelin oziroma njegova eterična olja, esence, ki jih vsebuje.
Zeleni urok
Ob začetku prve svetovne vojne je absint doživel neslaven konec. Leta 1915 so francoske oblasti prepovedale njegovo prodajo in izdelavo, deset let prej so ga prepovedali v Švici, zadeva pa je bila prehuda tudi za Američane. V vzhodni Evropi je proizvodnjo in prodajo absinta prepovedal šele komunistični režim. Po padcu komunizma pa se absint pojavi v Pragi, kjer se z demokratizacijo mladim zahodnjakom odpro vrata in od koder se je spet oživljena novost v barski kulturi selila v zahodno Evropo.
Danes je tujon v razredu strupov, ki v večji količini vzburi vegetativni živčni sistem, temu pa sledi nezavest. Po zadnjih podatkih je na področju Evropske skupnosti prodaja absinta ponovno legalizirana. Novost v proizvodnji je poleg zmanjšane dovoljene količine, miligram tujona na liter alkohola, tudi boljša tehnologija destilacije. Pred prepovedjo je bila pomanjkljivost izdelave, da je tujon oksidiral v tujol in s tem zastrupil pijačo. To po novem ni več tako. V prodaji so španske, češke, francoske in bolgarske različice. Poleg arome in vsebnosti tujona se razlikujejo v količini alkohola. Francoski pernod je 40-odstoten, češki sebor 55-odstoten, španski mary mayans pa ima 70-odstotkov alkohola.
Od leta 1998 je bil absint izredno priljubljen v Angliji, kjer so kljub zaskrbljenosti britanskih oblasti, promet, prodaja in uživanje absinta za zdaj dovoljeni. Večina pitje absinta primerja z uživanjem vodke, kanabisa in LSD hkrati. Sodobna britanska različica konzumiranja absinta je daleč najbolj pozitivna podoba, ki jo je absint kdaj imel. V Ameriki je oživel v okviru gotske subkulture vendar je kljub temu uradno še vedno prepovedan.
Pri nas absinta ni mogoče kupiti.
Je pa mogoče spoznati in si zaželeti design by Absint d.o.o.
HVALA Sasha.

sreda, 9. januar 2008

Nova revija Društva študentov invalidov Slovenije...

Preprosto Ekstravagantna...

Foto: Jaka Vinšek

Design: Saša Leben, Absint



»Popolnost v modi ne obstaja,
ker z njo nismo nikoli v celoti zadovoljni.
Vendar pa kreatorji težimo k popolnosti.«

Christian Lacroix


Zame je že življenje samo en velik izziv. Če pa se prebujaš v jutra, ki z ognjemetom idej rojevajo vedno nove izzive, je to res razlog da si srečen. Izzivi so povsod, verjemite vsaj toliko jih je kot zvezd na nebu; v plesu, filmu, gledališču, modi in na primer v ustvarjanju te revije. Nekateri se zdijo z lahkoto dosegljivi, spet drugi tako zelo daleč in pot do njih zgleda res zapletena, a če ne poizkusiš nikoli ne boš vedel, če jih lahko objameš (uresničiš) in kakšen je ta občutek.

Nekje na sredini, med mogočim in nepredstavljivim, se nahaja (tudi) Društvo študentov invalidov Slovenije, ki s svojimi izzivi skozi projekte briše mejo med iluzijo popolnosti in nesmislom stereotipa o invalidnosti. Na svoj način. Tokrat z ekstravagantno revijo.

No, najbrž vas zanima zakaj ravno revija in predvsem zakaj Ekstravaganca?... Za trenutek se bom, za osvetlitev ozadja tega izziva pomudila v svetu, kjer se je zaradi tega, ker sem na invalidskem vozičku končal delček mojih sanj. V svetu novih idej, barv, materialov, krojev in vzorcev, tam kjer novo poskuša zamenjati staro in preizkušeno, tam kjer ni mej in omejitev. V svetu mode.

Jasno, takrat - v tistem svetu - bi pred vas stopila kot avtor kolekcije, ki se ob koncu modne revije pred publiko predstavi. A iskreno, nič manjši izziv se je pokloniti pred vami kot urednik, kreator, ki Ekstravaganco želi predstaviti bralcem.

Je drzna in navdihujoča za nov način razmišljanja o tem, kje se njena drugačnost sreča z enakostjo. Brez mej splošnih, plehkih okvirjev. Ambiciozna. Modna. In, kar je modno, je sodobno. Je stil, ki je aktualen – popularen.

Pa vendar Ekstaravaganca ne govori (samo) o pojmu mode, kot ga poznamo in tretiramo v današnjem času. Želi se osredotočiti na to kar moda v resnici, v svojem izvoru je – lat. modus: način – na modo, kot način komunikacije.

Priznani Francoski modni oblikovalec Christian Lacroix je nekoč rekel, da je naloga mode ustvarjanje spektakla in (optičnih) iluzij, ki se preko medijev prenašajo na ljudi. In prav v to verjame Ekstravaganca, ki s svojimi prispevki deluje kot medij, ki govori z množico in želi doseči potrebno moč, za vpliv na javno mnenje o pojavnosti "drugačnih oz. invalidov" v vsakdanjosti. Tako. Preprosto.

Ekstravaganca je namenjena vsem tistim, ki nas podpirajo in si upajo z nami in tudi sami. Vsem pomembnim in manj pomembnim osebnostim, predvsem pa preprostim in iskrenim radovednežem.

Tik pred tem, da vas prepustim njenim čarom in branju bi se rada zahvalila vsem, ki so se z veseljem našli v tem izzivu. Priznam, mogoče sem v začetku res malo precenila pot za dosego tega cilja in se je pozneje izkazalo, da je le-ta bila malo bolj strma in predvsem daljša, zato se iskreno opravičujem vsem najbolj potrpežljivim. Bilo je prvič .

Naj vas zapelje… Do konca.


Daniela